Ostani z mano, duša moja

Poetična zgodba lepe Ele iz Šalovec in mladega Juda iz Lendave je umeščena na ladjo, ki ob koncu druge svetovne vojne pluje iz Evrope v Kanado – na ladjo kot simbol razbolenega bega in hrepenečega iskanja neznanega, ki bo morda vsaj prividno zmehčalo ranjeni duši, povezani z enako usodo prekmurskih Judov tistega časa. Mednju se splete še zgodba Juliusa Schönauerja, judovskega fotografa iz Šalovec, ki mu je knjiga tudi posvečena. Leta 1944 je bil skupaj z drugimi prekmurskimi Judi deportiran v Auschwitz in bil tam po tem, ko je po naročilu fotografiral krvava dogajanja, usmrčen. Še pred tem pa je usmeril fotografski aparat v oblake, “kot bi iskal samo še duše, življenje, ki je obupalo nad zemljo”.